Zgodnja pomlad leta 1986. Nabita telovadnica OŠ Biba Rock v Šoštanju,
ki je celotno tekmo finala pokala po šivih in kjer se je dretje, navijanje
in kričanje merilo v stotinah decibelov, je naenkrat utihnila.
Sodnik je odpiskal konec tekme, a istočasno tudi prekršek pri metu izza črte 6.25 m, kar je pomenilo, da ima OŠ Biba Rock možnost izenačiti zaostanek treh točk proti favoritu turnirja, OŠ Veljka Vlahoviča iz Velenja. Naši večni rivali. Na črto prostih metov je stopil najboljši strelec ekipe in, kot se je kasneje izkazalo, tudi celotnega turnirja, Matej Pirtovšek.
Vsi trije zadeti meti pomenijo podaljške. In novo norišnico v, ta večer premajhni dvorani. Zares, atmosfera tega večera se je lahko primerjala le s kakšnim derbijem grške lige. Trener domače ekipe Toni R., je samo prikimal Mateju, ki je na črti prostih metov iskal njegov pogled in ohrabritev. To ni bila več samo tekma, tu se je pisala prihodnost, tu so se pisali novi statusi in odnosi. Kakšen Facebook, prosim vas. Prvi prosti met. Kot se reče v košarkarskem jeziku, koš brez kosti. Slišala se je samo mrežica. Zaostajamo še dve točki. Podobno se je zgodilo pri drugem prostem metu. Dvorana je ponorela, sošolke kričijo. Samo še točka in finalna zmaga bo postala zopet dosegljiva. Toni je samo pokimal, kot ta pravi trenerji to znajo, s sporočilom, da naslednji met ne bo igral nobene vloge. Da je že sedaj v redu. Žoga je v zraku, dotaknila se je obroča, dotaknila se je table in krenila na pot izven obroča. Veljka Vlahovič je postal regijski prvak. Lastnik širokega nasmeha ob zasluženi zmagi. Tega večera ne bom nikoli pozabil. Neutolažljiv in razočaran sem hodil domov in za pot, ki je sicer trajala dobrih 20 minut, potreboval celo uro. Torba z opremo se je za mano vlekla kot zaporniška krogla. Nekje 500 metrov pred mojim domom pa je mesec osvetlil avto, stoenko, tisto belo stoenko, v kateri se nas je tolikokrat vozilo na tekme po pet, šest sošolcev. To je bil avto trenerja Tonija. Človek, legenda šaleške doline, me je čakal, ne vem koliko časa, ne da bi vedel, po kateri poti bom šel domov. Čakal me je, ker je vedel, da se zame večer ne sme končati v tisti telovadnici, ampak, da je potreben epilog. “Matej, sedi v avto, doma te že dolgo čakajo, zaskrbljeni so …” Kratek prevoz do doma je bil dovolj, da se od tistega večera praktično vsak dan sprašujem, kaj je zmaga in kaj sodelovanje. Toni mi je takrat v beli stoenki rekel: ” Danes ste zmagali, vsi, od prvega do zadnjega igralca. V tistem trenutku, ko si zgrešil zadnji prosti met, sem bil najbolj ponosna oseba v avditoriju. In obenem najmanj pomembna.” Saj ne, da se štejem med butaste, ampak takrat nisem niti približno razumel, kaj mi je trener hotel povedati. Toni nadaljuje, sedaj že v toplini našega doma: ”To, da ste od jeseni naprej trikrat na teden vstajali ob 6.00 zjutraj, da bi bili ob sedmih v telovadnici in skupaj s čistilkami pozdravljali jutro, to je duh, ki ga lahko kreira samo zmagovalec. Ni cilj tisti, ki šteje, ampak pot. Rezultat je pač rezultat. Tudi šampioni izgubijo. In vi ste šampioni. Mali, glavo gor, to je samo uvod v to, kar te čaka …” 21 let kasneje lahko rečem, da se mi je ta tretji prosti met zgodil v življenju še vsaj 100 krat. In dragi bralci, dragi gostje Ustne Medicine, prepričan sem, da se tudi vi igrate z mislijo, kaj je pomembnejše v življenju, zmagati ali sodelovati. Če sem čisto iskren, kaj pa mi sploh še ostane po tejle cmeravi zgodbi? Ne maram reka “Važno je sodelovati in ne zmagati”, ker se ne morem otresti občutka, da je njegov avtor nekdo, ki ni okusil zmage. Obenem mi je rek zastavljen napačno … Zakaj? Prepričan sem, da v sleherno življenjsko izkušnjo, izziv in duel moraš iti z odločno namero ter prepričanjem, da boš zmagal. In da je zmaga pomembna. Seveda pa zmaga glede na današnje civilizacijske norme pomeni, da moraš premagati nasprotnika. No tu pa se zopet ne strinjam. Zmaga pomeni meni, da sem vložil ves svoj kapital, bil pripravljen tudi tvegati nad pričakovanji družbe in izkoristiti potencial, ki mi je dan in ki sem ga z leti ustvaril. Po domače, da daš vse od sebe. Vedno moraš dati vse od sebe, razen na krvodajalski akciji. To je zmaga. Včasih to ni dovolj za najboljši merljiv rezultat, drži. Nekdo bo zbral več točk, prišel na cilj hitreje, zbral več sredstev, dobil boljšo oceno. Važna je zmaga, ki se zgodi v človeku, tisti trenutek, ko sebi daš zlato medaljo. Takrat velja rek, da je važno sodelovati in ne (navzven) zmagati. Če pa si v tekmo, odnos, poklic, izziv, priložnost ali nenačrtovano situacijo vstopil kot žrtev, kar tako, brez ambicije, brez tveganja, brez odgovornosti, potem … potem sploh ne sodeluješ, ampak si samo prisoten. Na žalost naša potrošniško usmerjena in od takojšnjega zadovoljstva odvisna družba meša pojma sodelovanje in prisotnost. Za povrh pa si pojem zmage razlaga napačno. Ni pa je večje zmage, kot tiste, ki je posledica sodelovanja posameznikov, ki stremijo k istemu cilju. Ustna Medicina je otrok sodelovanja. Ne boste verjeli, s Sebastjanom sva prva, ja prav ste prebrali, prva, ki sta se odločila za zobozdravniško partnersko sodelovanje. Z veseljem ugotavljava, da vse več, predvsem mladih kolegov prepoznava moč sodelovanja in nesebičnega deljenja znanja. Afriški pregovor govori: ”Če želiš priti hitro pojdi sam, če želiš priti daleč, pojdi skupaj, z nekom.” Za konec, naj bo ta spis hommage mojemu vzorniku Toniju R., ki mi je tistega večera pokazal, kaj zmaga zares je. In povabilo vsem, če ste na poti navzgor in če v tem trenutku zmagujete, da se znate poveseliti z vsemi, ki so z vami na tej poti na vrh življenjske gore, obenem pa si vzamete čas in se ustavite ter pogovorite z ljudmi, ki jih boste srečali na poti v dolino. Vprašajte jih po izkušnjah in za kakšen nasvet.
Matej Pirtovšek, velikokrat drugi, vedno zmagovalec