Polletje smo že tradicionalno zaključili s timbildingom v objemu čudovite Istre. Dnevni del namenimo izobraževanju in pogledu v prihodnost Ustne Medicine, večer pa pogledu v dušo in sproščenemu druženju. Glede na nenehno povečevanje števila članov naše ekipe je spoznavanje zunaj zidov klinike pravzaprav zahtevno delo. Šele na samem timbildingu spoznaš njegovo bistvo. Ne gre samo za to, kaj se bomo novega naučili, ampak predvsem, kaj bomo novega spoznali drug o drugem. In prav to je neprecenljivo.
Čeprav menim, da je naša ekipa zelo homogena, moram priznati, da se med sabo zares dobro poznamo le redki. Vsaj na prvinskem nivoju.
Po prijetni petkovi kulinarični izkušnji smo se namestili v naši ustaljeni bazi in teme za pogovor so se odpirale druga za drugo. Glasba, hrana, partnerstvo, potovanja, otroštvo, vse nas je zanimalo. Tako zelo, da smo, sicer v okrnjenem številu, dočakali jutro naslednjega dne in bili nagrajeni s čudovitim sončnim vzhodom.
“Ja, hudiča, mi sploh nismo šli spat …” Sploh se ne spomnim, kdaj sem nazadnje izjavil kaj takega. Verjetno na maturancu. Moja trenutna dnevna rutina je namreč taka, da grem spat, ko gre mladina šele ven, in vstanem, ko se vrne z žura.
Vsaka neprespana minuta tiste noči je bila zlata vredna. Čeprav se je izkazalo, da smo si po naravi zelo različni, pa smo vendarle lahko ugotovili, da smo si v prvinski osnovi zelo podobni. Lahko bi rekli, da smo zadeli Maslova v čelo. Ne glede na izobrazbo, trenutni družbeni status, izkušnje ter delo, ki ga opravljamo, vsi hrepenimo po osnovnih potrebah, ki jih je najlepše razvrstil in opisal Abraham Maslov. Medtem ko je osnovna potreba po hrani, spanju in kisiku logična, za ostale v današnjem norem življenjskem ritmu tega ne bi mogli reči. Kot da ne bi bile pomembne.
Pa z leti v resnici postajajo vse bolj pomembne. Varnost, pripadnost in ljubezen, spoštovanje in prepoznavnost ter samouresničitev so gonila, ki jih ne moremo zanikati. Vse to mora ponuditi tudi Ustna Medicina, tako vam, dragi gostje, kot tudi nam, zaposlenim.
To spoznanje je vsem postalo nekje ob pol petih zjutraj tako kristalno jasno, da bi odhod v horizontalo pomenil simbolično zanikanje osnovnih potreb. No, fiziološko potrebo po spanju smo demonstrirali naslednji dan. V prebujajočem se jutru smo ugotovili, da nas povezuje veliko več kot le delovno mesto in ljubezen do dela, ki ga opravljamo.
A kljub vsemu sem protestiral (in to zelo uspešno) vsakič, ko je ženski del ekipe izkazal željo po pesmi Despacito. Pa kaj je s tem komadom?! Meni preprosto ne sede, čeprav se z mano ne strinja več kot 3.000.000.000 ljudi.
Mi je veliko bolj všeč Despacito domačega kantavtorja Adija Smolarja. No pa presodite sami:
Adi Smolar – Zlo počas
Dab zaslužu dnar, harmonko sem igrat začel.
Kmalu me za veselico eden je najel.
Blo je dost ljudi, a čist nobeden plesal ni, ker jaz špilam zlo počas!
Kadarkol pogreb zagledam, me srce boli. Krsta, venci, sprevod, godba … Vse to zlo hiti!
Si ne morem kaj, da neb zadrl se, kakor zdaj naglas: PEJTE BOL POČAS!
Luis Fonsi – Despacito
Počasi, rad bi počasi vdihnil tvoj vrat, naj ti šepnem v uho,
da se boš spomnila, ko ne boš z mano.
Počasi, želim te počasi sleči s poljubi, podpisati stene tvojega labirinta
in iz tvojega telesa narediti rokopis.
Edino, kar dam latino komadu prav, je beseda počasi. Treba je umiriti ritem in malo pogledati okoli sebe. Se zavedati okolice. Ker je danes hitenje postalo navadno bezljanje. Drži, da je narava našega dela povezana s hitrostjo in mnogokrat s hitrim ukrepanjem. To moramo sprejeti odraslo. Za vse ostalo pa je čas neprecenljiva valuta.