Pred dvema ali tremi tedni so nas prijazno pozvali z nacionalne televizije; z nami so želeli opraviti intervju za oddajo Tarča. Tema javno proti zasebnemu (samoplačniškemu) zobozdravstvu.
Prijazno smo nacionalno televizijo povabili v naše prostore in opravili smo kakovosten intervju, ki je trajal približno petnajst minut. Z zanimanjem sem čakal oddajo, ki se je odvila naslednji dan. Prisotni so bili predstavnik zavarovalnice (ZZZS), zobozdravnika (iz javnega zavoda in zasebne ordinacije) ter še dva politična predstavnika, desno usmerjena Jelka Godec in levo viseči, Venezueli naklonjeni Miha Kordiš.
Oddaja je bila pravo razočaranje, še vsa sreča, da sta (z veliko muke in premalo časa) njen »kurs« popravljala oba kolega, ki sta edina govorila smiselno. Konstruktivno in na podlagi dejstev.
Debata naj bi temeljila na izmenjavi inteligentnih mnenj in pogledov na zasebno in javno zobozdravstvo ter odgovorila na večno vprašanje, zakaj v javnem zobozdravstvu zares nastajajo tako dolge čakalne dobe. To je bil tudi namen intervjuja, ki so ga opravili z nami. Namesto tega pa so se tvorci oddaje odločili govoriti o ceni materiala, ki ga zobozdravnik porabi za izdelavo ene plombe, in potrošniških razlogih za odhod pacientov na Hrvaško, kar je popoln absurd. Zamislite si, da bi podobno oddajo namenili primerjavi šolske prehrane in kulinaričnega doživetja v Hiši Franko ali pa pri restavraciji JB, kjer bi Ano Roš in gospoda Bratoža spraševali, koliko je nabavna cena tune ali pa korenčka in za koliko se poceni obrok, če ga vzgojijo kar sami. Zamislite si, da bi Picassa novinar prišel spraševat, koliko je dal za platno in barve, ko je narisal Guernico.
Povrh vsega so v pogovor vključili predstavnike politike, ki o temi, priznajmo si, ne premorejo poglobljenega uvida. Za to nimajo niti volje niti moči (če se izrazim politično). Podobno, kot bi mene, zobozdravnika, povabili na pogovor o smiselnosti drugega tira ali pa tretje razvojne osi.
Zato se je pogovor tudi obrnil v napačno smer. Kmalu so padale besedne zveze, kot sta razpad javnega sistema in pa divja privatizacija. Na to temo se bom kmalu razpisal v kateri drugi rubriki. Žal mi je samo, da je glas zobozdravnikov, pa naj gre za tiste, ki delajo v javnem sistemu, ali pa tiste, ki se trudimo dostaviti in sporočiti vrednost ustnega zdravja v zasebnih ordinacijah, tako hitro preglašen s političnim »fušanjem«. Gospod Kordiš se na žalost ne zaveda, da je podjetništvo zibelka razvoja in tudi izvor večjega dela javnih prispevkov. Obstaja velika razlika med hujskanjem in prodajanjem pravljic na eni strani ter odgovornim podjetništvom in vsakodnevnim tveganjem na drugi. V zasebnem podjetju, pa tudi v javnih z resnim vodstvom, gospod MK ne bi zdržal niti en dan. Obstaja velika razlika med ideologijo in otročjim opisovanjem neželenega stanja in doseganjem želenega stanja.
Gospod MK govori, da zdravstvo ne bi smelo biti dobičkonosno. Gospod ne ve, da se samo iz dobička podjetje lahko razvija, vlaga v nova znanja, zaposlene in le tako lahko ohranja ter ustvarja delovna mesta. Problem nastane, če podjetje ustvarja dobiček, ki presega vrednost in koristi, ki jih dostavlja. Temu tudi mi vsi v Ustni Medicini odločno nasprotujemo.
Odločen vodja in podjetnik se ne ukloni pričakovanjem okolice in tudi ne ostalih kolegov. Nasprotuje odmiku ali upadu povezave z individualizmom in lastnimi standardi. Noče prodati osebnega prepričanja in ponosa, svojih vrednot in kulture, v zameno za določila okolice, kako bi naj mislil, čutil, govoril in se obnašal. Že samo dejstvo, da teži k dobičku, bodo mnogi »ocenjevalci« označili za pohlep, družbeno neodgovornost ali razdiralstvo. Vodja se tem namigom ne vda.
On je tisti, ki ustvarja. On je tisti, ki tvega in vlaga, ki ne spi, ki je premalo časa z družino. On je tisti, ki se sooča z razočaranjem in izgubo, ko stvari ne gredo v pravo smer. In stvari velikokrat ne gredo v pravo smer. On je tarča tistih (levih in desnih), ki jih je preveč strah, da bi prevzeli obnašanje, potrebno za uspeh. On je tisti, ki sprejema 100 odstotkov bolečine, stresa, tveganja, kreditov, frustracij, skrbi, plačil in DELA. In vendar, nagrade deli z ostalimi. Ustvarja delovna mesta. Plačuje večino davkov. Prispeva skupnosti, ker je njen del. Ustvarja produkte in usluge, ki pomagajo ljudem. Brez njega se stroj ustavi. O tej neenakosti predvsem mediji ne bodo govorili … Govorijo raje o neenakosti v rezultatih in ceni materiala za eno plombo. To je tudi razlog, da ste gledalci od 900 sekund intervjuja z nami videli le 30. Skrbno izbranih.